Gokart

Beseda gokart označuje odprt štirikolesnik dirkalnik za dirkanje v kartingu. Mali dirkalniki so namenjeni celotni populaciji, od mladih do starejših in za vse razrede. V grobem se razlikujejo se po moči motorja in vrste menjalnika.

Zmogljivost gokartov je zelo različna. Posebne izvedbe gokart dirkalnikov lahko dosežejo hitrost tudi do 260km/h in pospešujejo hitreje kot formula 1. Čeprav končna hitrost ni glavni adut gokartov, temveč odlični mehanski oprijem v ovinkih ter preciznost upravljanja .

Uporaba gokart dirkalnikov

Gokart se uporablja za vožnjo po namenskih dirkališčih, ki so precej manjši ter bolj zaviti od pravih dirkališč. V Sloveniji poteka tudi državno prvenstvo v kartingu v različnih kategorijah. Največ veljave in tudi konkurence ima razrez 9, kjer dirkajo z 125kubičnimi gokarti z ročnim 6-stopenjskim sekvenčnim menjalnikom.

Zadnje čase je v Sloveniji zelo popularno dirkanje na zaprtih dirkališčih z najetimi gokarti. Ti gokarti so precej počasni in dobro zaščiteni proti udarcem. Niso primerni za pravo dirkanje temveč zabavi množicam.

Šasija - karoserija gokarta

karoserija gokarta je narejena iz varjenih kovinskih cevi, ki delno služijo tudi kot del vzmetenja, saj gokart nima klasičnega vzmetenja. Trdoto cevi izbiramo glede oprijem podlage. Več o tem si preberite pri nastavitvah.
V ZDA uporabljajo ponekod tudi gokarte s kletko, dočim v Evropi tovrstni gokarti niso popularni.

Zavore so pritrjene na zadnjo pogonsko os, pri nekaterih modelih pa so zavore tudi na prednjih kolesih. Zavore so hidravlične, diskaste iz različnih materialov (keramika, kovina,..).

Motor gokarta

Gokart poganja večinoma dvotaktni 125 kubični zračno hlajeni bencinski motor. Obstajajo pa tudi električni pogoni, ki pa se uporabljajo predvsem v rent-a-gokart panogah v zaprtih prostorih.

Proizvajalcev motorjev za gokart je več, v Sloveniji pa sta najbolj znana Rotax in Vortex.
Moč motorjev se giblje nekje od 8 konjskih moči pri MiniROK (Vortex) do 36 konjev (SuperROK pri 16.000 vrtljajih). Seveda so na voljo tudi močnejši motorji, ki razvijejo tudi preko 100 konjev, vendar se ne uporabljajo na dirkah za svetovno ali državno prvenstvo.

Menjalnik in prenos

Menjalnika sta dva, samodejni in ročni. Prenos na zadnjo os pa poteka preko verige. Gokart nima diferenciala in tako notranja guma v ovinku vedno malo drsi. Nekateri gokart nastavijo tako, da se v ovinkih notranje kolo malce vzdigne in s tem je zadek nekoliko mirnejši.

Gume

Gume za gokart so dveh vrst: za suho in mokro stezo. V Sloveniji se uporabljata večinoma gume proizvajalcev Sava in Vega, ki pa je kvalitetnejša in jo uporabljajo vozniki v najmočnejših kategorijah.
Gume za suho stezo so brez profila in popolnoma gladke, kar omogoča največ oprijema. Gume za dež pa imajo grob profil s kanali za odvajanje vode in so tudi praviloma iz nekoliko mehkejše zmesi.

Vrste gokartov

Gokart z ročnim menjalnikom

Gokart z ročnim menjalnikom ima boljše pospeške iz ovinkov, vendar je tudi težji za opravljanje, saj mora dirkač z eno roko upravljati ročico menjalnika, z drugo pa držati volan, kar ni lahka naloga, saj ima gokart veliko mehanskega oprijema. Največkrat se uporablja 6 stopenjski menjalnik.

Gokart z samodejnim menjalnikom

Gokart z samodejnim menjalnikom pa je bolj prijazen od voznika, saj omogoča koncentracijo na linijo in točko zaviranja in kot tak primeren za manj izkušene dirkače. Obstaja sicer tudi dvostopenjski samodejni menjalnik, ki je neke vrste mešanica obeh menjalnikov.

Zgodovina in razvoj gokart dirkalnikov

Prvi gokart je izdelal Art Ingels iz južne Kalifornije daljnega leta 1956. Od takrat naprej se je izdelava in razvoj gokartov razširila po celem svetu, danes pa je med drugim najmočnejša prav Italija, kjer je več specializiranih proizvajalcev gokartov kot drugje po svetu. Med njimi je najbolj trenutno najboljše podjetje Birel, ki tekmuje v svetovnem pokalu KF1.

Nastavitve

Kljub temu, da zgleda sam gokart zelo enostavno, se nastavlja kar precej stvari. Ena najpomembnejših je širina koles (razdalja med obema zunanjima deloma leve in desne pnevmatike), naklon prednjih koles ter pritisk v pnevmatikah. Težišče lovimo s pozicijo sedeža in posode za gorivo ter morebitnimi dodatnimi utežmi. Razmerje med pospeški in končno hitrost pa reguliramo z končnim zobnikom na zadnji osi. Manjši zobnik pomeni večjo končno hitrost ter slabše pospeške.